History

Prisotnost Judov

Od pričetka judovske emigracije iz dežele Izraela v obdobju prvega stoletja našega štetja, pa vse do 13. stoletja, ni kakšnih natančnejših poročanj o Judih na področju današnje Slovenije. Dejstvo je, da so bili Judje prisotni v celotnem rimskem imperiju in da so se ukvarjali predvsem s trgovanjem. To pomeni, da so prebivali predvsem v večjih mestih. Dejstvo je tudi, da je bilo eno takih mest med drugimi tudi Emona. Znana arheološka najdba iz bližine Škocjana je oljčna svetilka z vgravirano menoro iz petega stoletja, kar potrjuje prisotnost Judov. Tako je verjetnost, da so Judje prebivali na današnjih slovenskih tleh že za časa rimskega imperija zelo visoka. Najbolj strnjeno področje judovskega poseljevanja v neposredni bližini, je bilo na področju Istre (predvsem v Pulju). Med leti 500 in 1000 je prav z Istre potekala ena glavnih poti judovske migracije po slovenskem ozemlju preko Ljubelja proti severu, se pravi na današnje področje Nemčije.

Jasno izpričana je prisotnost Judov v 12. stoletju. Večina Judov je prišla kot begunci pred križarji iz nemško govorečih predelov Evrope, nekaj tudi iz italijansko govorečih. V srednejm veku so obstajale judovske skupnosti v številnih mestih, kot na primer v Piranu, Kopru, Izoli, Ljubljani, Mariboru, Radgoni, Slovenj Gradcu, Ormožu, Celju in na Ptuju.

V poznem srednjem veku sta bili pomembnejši judovski središči Maribor in Gorica. Na slovenskem etničnem ozemlju so Judje prvič omenjeni na Koroškem, s koder je tudi izpričana krščanska legenda o “Blodečem Judu”. Blodeč Jud naj bi se pojavil tudi v Beljaku.

V Mariboru naj bi se Judje naselili v 12. stoletju. Mariborska judovska skupnost je bila precej razvita in številčna, saj so se tam Judje ukvarjali z bančništvom (s katerim se kristjani niso smeli ukvarjati), s trgovanjem in obrtjo. Mariborski Judje so imeli v lasti tudi mline in vinograde, kar je bilo vsaj v tistih časih precej nenavadno. Mariborski judovski skupnosti je predsedoval rabin, pravne spore s kristjani pa je reševalo t.i. judovsko sodišče. Eden svetovno znanih rabinov, ki je imel sedež v rojstnem Mariboru, je bil rabin Israel Isserlein, ki je opravljal vlogo glavnega rabina za Kranjsko, Štajersko in Koroško. Na žalost pa do sedaj še ni bilo resnejših poskusov, da bi se njegova številna dela, ki bi pripomogla k poznavanju slovenske zgodovine predvsem v omenjenem delu Slovenije, vzela pod drobnogled.

Ko se je v 14. stoletju pojavila kuga, se je vzporedno z njo pojavil tudi srdit antisemitizem, saj je bila krivda za razširjanje kuge pripisana Judom. Vrstili so se pogromi, v katerih so bile požgane judovske četrti na Ptuju, v Gradcu in Radgoni. Judovska finančna pomoč je pomembno vplivala na znane Celjske grofe, vendar je Herman II. Jude izgnal iz grofije že v 15. stoletju.

Janez Vajkard Valvasor je omenil obnovo ljubljanske sinagoge in jo postavil v leto 1213. Ljubljanski Judje so se ukvarjali predvsem z obrtjo, trgovanjem in bančništvom. Judovska četrt v Ljubljani je še danes prepoznavna, čeprav le toponimno. V stari Ljubljani ob Ljubljanici še danes imeni Židovska ulica in Židovska steza spominjata na nekdanjo tamkajšnjo judovsko četrt. V zgodnjem 16. stoletju je bil izdan odlok, ki je Judom prepovedal daljše bivanje na območju vojvodine Kranjske in od takrat je prisotnost Judov v Ljubljani zelo nestanovitna.

18. marca 1496 je cesar Maksimiljan, pod močnim pritiskom slovenskega plemstva, izdal edikt o pregonu Judov iz Štajerske in Koroške. Rok izselitve za vse Jude je bil 6. januar 1497. Edikt ni zajel področja Kranjske. Tam živeči Judje so se namreč odkupili, saj so cesarju ponudili več kakor plemstvo za izgon Judov. Vendarle so se pritiski nadaljevali in tako je pregon Judov uspel leta 1515. Večina izgnanih Judov se je naselila v bližnjih deželah, v habsburških delih Italije in na zahodnem Madžarskem, čeprav ostane izpričano dejstvo, da je nekaj izgnancev ostalo tudi po slovenskih vaseh (še danes so na slovenskem podeželju zaznavni judovski priimki). Pomembna ostalina iz tega obdobja je edini znan pristen slovenski judovski priimek Morpurgo, ki so ga prebivalci v zatočiščih, kamor so se zatekli mariborski Judje, dodelili prišlekom. Odloki o izgonu so se tekom stoletij ponavljali in obnavljali, kar izpričuje prisotnost Judov ali ponovne poskuse naselitve. Zadnji odlok je bil izdan celo leta 1828, posamezne omejitve za naseljevanje in trgovanje ter poslovanje pa so ostale vse do leta 1861.

Za časa Napoleonovih Ilirskih provinc se je nekaj Judov naselilo v slovenskih krajih, vendar le za kratko obdobje. Ena znanih in najbolj vplivnih družin iz tega obdobja je bila družina Heimann. Ko so bile Ilirske province leta 1815 ponovno priključene Avstriji, so obveljali stari zakoni. Leta 1817 je avstrijski cesar Judom prepovedal naseljevanje na Koroškem. Naseljevanje v omenjenih delih je bilo v 18., 19. in 20. stoletju, pod močnim antisemitskim vplivom, v veliki meri preprečeno in maloštevilčno.

Eno največjih judovskih središč se je pričelo oblikovati proti koncu 18. in v začetku 19. stoletja v Prekmurju. Izjemno močni judovski skupnosti sta bili vse do pričetka druge svetovne vojne v Murski Soboti in Lendavi. V okviru Jugoslavije je bila Murska Sobota od leta 1929 celo glavna judovska občina za Slovenijo. V Lendavi je 1843. leta pričela delovati judovska osnovna šola, leta 1853 pa je prvič omenjena tudi sinagoga (le-ta je bila petdeset let pozneje zadnjič obnovljena).

Leta 1941 se je po vsej Evropi pričela morija Judov znana kot holokavst. Tudi slovenski Judje se holokavstu niso izmaknili. Pred letom 1941 je na slovenskem območju živelo preko 4500 Judov. Velika večina Judov je klavrno končala v nacističnih plinskih celicah raznih uničevalnih taborišč (predvsem v Auschwitzu, kjer so pomrli skoraj vsi prekmurski Judje). Slovensko judovstvo je trpelo ne le pod Nemci, temveč tudi na področjih okupiranih z italijanske strani. Znanih je mnogo tragičnih zgodb o boju posameznikov za preživetje. Večina slovenskih Judov iz ljubljanske pokrajine je bilo deportiranih v koncentracijsko taborišče na Rabu.

Precejšnje število slovenskih Judov se je pridružilo partizanskim enotam, ki so se jim pridružili tudi mnogi Judje po Evropi, ki so bežali pred nacističnim terorjem. Po kapitulaciji Italije leta 1943, so judovski taboriščniki oblikovali poseben judovski bataljon v okviru jugoslovanskega partizanskega gibanja. Le pol leta zatem je bil zaradi izrecnega nemškega pritiska razpuščen; tako so se njegovi borci pridružili drugim enotam širom Jugoslavije.

Novejša zgodovina

Večina Judov, ki je preživela drugo svetovno vojno, se je odselila v tujino, predvsem v deželo Izraela. Kmalu po vojni se je ponovno oblikovala Judovska skupnost Slovenije (JSS), ki je bila do leta 1991 del Zveze jugoslovanskih judovskih skupnosti. Nenaklonjenost jugoslovanskih oblasti (predvsem zaradi mednarodne politike Jugoslavije v odnosu do države Izrael) in strogo ateistična družba ni dopuščala večjega razvoja Skupnosti. Za časa Jugoslavije se je JSS močno preobrazila. Povratek v deželo Izraela se je nadaljeval. Zaradi nenehnih migracij znotraj Jugoslavije, JSS dandanes vključuje mnogo judovskih priseljencev iz nekdanje skupne Države. Mnogi člani so Sefardi (tradicionalno slovensko judovstvo je bilo vedno aškenaško). Največ Judov živi v večjih mestih, predvsem v Ljubljani.

S pomočjo judovske organizacije imenovane American Jewish Joint Distribution Committee, je JSS leta 1997 v Ljubljani kupila prostore. Oktobra 1999 je JSS inavgurirala prvega Glavnega rabina za Slovenijo.

V Lendavi se je od nekdanje številčne judovske skupnosti ohranila sinagoga in hiša, v kateri je bival lendavski rabin. Poleg lendavske se je ohranila tudi sinagoga v Mariboru, v kateri danes deluje muzej in ne služi kot obredni prostor. V Sloveniji pa je tudi nekaj judovskih pokopališč. Ohranila so se stara pokopališča v Lendavi, Murski Soboti in Novi Gorici. V Ljubljani se nahaja tudi naše aktivno pokopališče in sinagoga Judovske skupnosti Slovenije.